»Vsaka zgodba, ki se je delila, je odprla oči vsaj nekaterim ljudem. In ogromno nam jih piše, da so se zaradi kakšne zgodbe odločili, da le 'raziščejo', zakaj soseda zbira kartone, da so komu plačali kakšen nakup ... So pa ljudje resnično srčno sprejeli ta projekt in nekateri pripravijo za te starostnike res lepe paketke kar samoiniciativno.«

»Vsi si želimo, da bi jih bilo čim manj. Projekt smo zasnovali z željo, da se vendarle nekaj premakne. Vedno več jih je, ne gre za dejstvo, da mi ne bomo zmogli, ampak predvsem za to – kaj pa bo z vsemi starostniki v Brkinih, Prlekiji, na Krasu? Teh mi ne moremo najti, zato je nujno, da jih ljudje najdejo.«

»Ta zgodba me je zelo prizadela. Gospa je bila upokojena učiteljica, ki je na tak način končala življenje le nekaj metrov iz urbanega okolja, nekaj metrov od ljudi, ki jih je pomagala izšolati. Doma je imela samo napol pojedeno margarino in jabolka, malo mleka ter plesniv kruh. To je bilo vse od hrane. Na začetku smo mislili, da jo je nekdo izropal, a ni bilo tako. Gospa je dobesedno shirala.«

»Preden smo ugotovili, kje je doma, je preteklo pet dni. Gospo smo našli s pljučnico, potrebovala je takojšen prevoz v bolnišnico, a je čez manj kot dva dni umrla. Diagnoza: kaheksija, dehidracija, pljučnica. Po domače, shirana, dehidrirana, bolna.«

»Naj ljudje ne začnejo kaditi.«

»Začneš kot majhen človek in končaš kot majhen človek.«

»Da opolnomočimo ljudi, (...) da sami začnejo organizirati v nekonvencionalnih prostorih umetnost.«

»To pove, da ljudje res hočejo spremembe. Danes ljudje plešejo. Ampak jutri se začne nov dan in jutri bomo začeli trdo delati, da upravičimo zaupanje, to je naša zaveza.«

»Ne gre toliko za deljenje zgodb po spletu kot za to, da so začeli ljudje gledati okrog sebe, da so začeli opažati starostnike.«